Drugačnost? Edinstvena različica mene in le mene

''Nočem, da me svet vidi, ker se bojim,

da ne bodo razumeli.''

Hej ljudje. Hej svet. Dejansko se vračam po treh mescih ali celo več. Zahvaliti se moram šoli in temu, da prespim vsaj polovico dneva. Saj ni važno. Današnja tema, ki sem jo želela spremeniti v besede temelji predvsem na drugačnosti. Nekako vem kaj želim povedati, ampak mi enostavno ni uspelo narediti posta. Hard life of a blogger. Zakaj pa torej sem izbrala to temo? Zadnje čase sem v glavi razpravljala o tem kako nas starši, sam šolski sitem in pa ljudje okoli nas učijo, da moramo zmeraj biti to kar smo. Nič pretvarjanja, nič lažnih vtisov in tako naprej. A sedaj kar naprej opažam kako se tega bojimo zaradi družbe, šole in na koncu tudi zaradi družine. Sicer je že v zgodovini bilo izstopanje ubito, ampak smo v 21.stoletju in tega, da bi si bili podobni skoraj več ni. A vseeno se znamo obnašati kot da nadziramo svet.

Naj vam naredim vse lažje razumljivo. Za nekoga kot sem jaz je črna edina barva, pisanje je najpomembnejše in večina rock bandov je moje celotno življenje. Odrastem pa dejansko živim kot želim živeti in here we go again.. Govorim preveč, zaradi bloga se imam za nekaj več, moj okus glasbe sodi k fantom. Oh in to še ni dovolj, zraven dodajmo še stereotipe. Torej se za povrh še drogiram, ker so moja oblačila črna. Haha r u kidding me? Končno nisem več tiho dekle v ozadju in to znova ni všeč svetu. Ampak zakaj bi moralo biti všeč vsem vam? Sem to kar želim biti in v tej točki me nobeno mnenje več ne bo ustavilo. Ne razumem v čem je point tega, da družba vsemu tako nasprotuje.
Sedaj sem vzela sebe kot primer, ampak verjamem, da nisem edina, ki lahko pove nekaj takšnega.

Nažalost pa nas je kljub vsej naši moči na koncu tako zelo strah, tako strah vseh mnenj in žaljivk in vsega ostalega, da propademo. Enostavno popustimo in se začnemo prilagajati svetu. Spremenimo cilje zaradi zahtev drugih in postanemo nekaj čisto drugačnega. Postane nas tako strah, da naše lastno življenje izpuhti v nekaj bednega, nato pa se le še sprašujemo enako vprašanje. Le kaj bi bilo, če bi se uprli? Le kaj bi bilo. če bi sledili svojim željam? Prav to je nekaj najbolj groznega kar lahko storimo. S takimi stvarmi dobesedno drug drugemu znižujemo samozavest in se uničujemo.

Vsak razvija svoj stil, vsak ima svojo najljubšo zvrst glasbe, vsak ima svoj hobi. Vsak na koncu želi postati nekaj čisto svojega. Tega nas ne sme biti strah. Naj izstopajo naše posebnosti in želje, Ker prav to je mogoče tista prednost, prav drugačnost nas lahko v prihodnosti pripelje daleč. A se bomo ustavljali zaradi skupin najstnikov, ki se jim zdi naše početje bedno? A bomo vse spustili iz rok, ker ne delamo po kriterijih naše družine, ki bi nas res mogla podpirati? A se bomo pustili svetu na takšen način? Močno dvomim. Če bo naš cilj zmeraj to, da moramo zadovoljiti vse ljudi okrog nas, no, potem ne bomo sebe zadovoljili nikoli.

Kot je že nekje omenil Christian Dior-v bistvu je črna ena izmed basic barv, lahko jo oblečeš vsak dan, primerna je za vse priložnosti in ob vsaki starosti. Seveda ima prav, a vseeno je črna vsak dan nekaj najbolj posebnega, a vseeno je ljudem všeč če vsak dan prideš v črni barvi, a vseeno si z njo upaš biti nekaj drugačnega. Bodite črna barva v svetu, na pogled nekaj kar je ljudem znano, a v sebi in s sabo gradite nekaj čudovitega.

Dajmo dejansko pokazat svetu to kar smo. In tisti, ki nam je uspelo, dajmo še pomagat drugim.

Boljši svet, novih 365 pa res hvala vsem

2017 bam bam bam. Nekako še ne dojemam dejstva, da smo v novem letu, ampak ni pomembno. Torej dobrodošli v novem letu! Upam, da ste prehod preživeli lepo in v družbi najboljših ljudi. Pa tudi, da se vam je vtisnilo v spomin. Želela sem podoben post objaviti že prej pa sem se odločila počakati do danes. Zakaj? Pred enim letom - torej 2.januarja -  sem izdala svojega prvega in mislim, da še nisem bila bolj ponosna nase. Prestopila sem mejo svojega varnega mesta in odšla proti svojim ciljem. Sicer dvomim, da je pomembno za vas, ampak zame je. Končno sem se pokazala svetu. 

No pa gremo vseeno nazaj v 2016. To je bilo leto, ko smo dali sovraštvu upanje. Od terorizma do Trumpa do vseh držav v vojnah do vseh žrtev. Vse skupaj vzame človeku sapo za več kot sekundo. Ampak za vso temo, ki prekriva naša življenja se skriva lepa resnica. Svet še nikoli ni bil na boljšem mestu. Kmalu bodo vsi otroci lahko v šolah. Moč žensk je narasla. Krčenje gozdov se manjša. Povezani smo bolj kot kdajkoli. Na vidiku je več demokracije. Svetovna sreča narašča. Revščina se manjša. Vojne so se začele umirjati. Planet je začel okrevati. Sončne celice so zaživele. Kiti grbavci so se povrnili in niso več ogroženi. Zaščita oceanov narašča. In kdo je vse to storil? Mi. 2016 je bilo naporno in težko. Ampak še vedno imamo razloge za upanje. Seveda, da bo vse popolno bo še trajalo kar nekaj let. Terorizem in vojne še niso povsem končane. Veliko stvari nas še ogroža. A lahko smo ponosni na napredek. Sicer pa to posredujem iz Avaaza, ki je skupnost katera s kampanjami sprejema odločitve po vsem svetu. Pridružite se, podpišite kakšno peticijo, prispevajte denar. Res upam, da bom drugo leto lahko posredovala še več dosežkov tega sveta. Ko sem prebrala članek o tem, je moj nasmeh res trajal. Pridružite se, upanje ni nikoli izgubljeno. 

Če pa se sedaj vrnemo nazaj v 2017 je stvar o kateri sem želela pisati predvsem uresničitev ciljev. Ne bom nakladala new year new me bullshita, želim si le koga navdihniti. Torej nekako vas pozivam k temu, da tudi vi sami prestopite svoje varne meje. Videla sem veliko objav o tem, da je bilo 2016 strašljivo leto. No tudi moje ni bilo nikakor popolno. Ampak saj si mi ustvarjamo življenje. Vse kar si želimo moramo izpolniti sami.  Torej imaš cilje pa te drugi zbadajo z svojimi dvomi? Čez nekaj let, ko boš jih uresničil bodo kar vsi utihnili. Želiš početi kaj posebnega in dvomiš vase? Vsi svetovno znani ljudje so za svoje dosežke morali nekje začeti. Želiš ustvarjati pa se bojiš mnenja drugih? Take stvari lahko res bolijo, a ko obrneš zgodbo postaneš nepremagljiv. Vem, da je nekatere stvari le lahko napisati, ampak vse kar si želimo v realnem svetu ni nikoli lahko. Ne ustavljajte se zaradi ljudi, ki jih sploh ne poznate. Ne ustavljajte se zaradi strahu. To je najhujša napaka. Pojej banjico sladoled, vstani in pokaži vsem, da te ne morejo pokopati. Ustvari najbolj nor spomin za svojo najljubšo pesem. Sedi na okenski polici in glej zvezde. Odkrivaj svet z ljudmi, ki so ti najljubši. Le začeti moraš, nato se prepusti. Ostali bodo najbolj nori spomini, nastalo bo veselje. Sreča. Začnimo res ustvarjati in naredimo svet še lepši.

Za konec pa še hvala vsem, ki ste bili z mano in boste naprej. Hvala vsem, ki me podpirate. Hvala vsem za pomoč. Hvala vsem za share po omrežjih. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani. Hvala ljudem, ki name gledajo negativno. Hvala za dogodivščine in spomine. Oh pa Domnu hvala za vse kave, ki mi pomagajo pri življenju. Posebna zahvala še gre Nastji, ki z mano ustvarja pri slikah in je ena najbolj ustvarjalnih oseb, ki sem jih spoznala. To je dekle z svojim razmišljanjem in sem ponosna na njo. Naslednjo zahvalo pa bom dodelila Blažu, ki mi je pokazal, da je biti drugačen najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. Bil je eden mojih večjih navdihov, čeprav se tega mogoče ne zaveda. Ta fant je velik del moje osebne rasti in ga obožujem. Hvala tudi vsem, ki mi niste pustili, da odneham. Pa hvala vsem ljudem, ki so skozi dni, tedne, mesce postali družina. Enostavno hvala vsem, ki ste del tega. Potrudite se, ustvarjajte, odkrivajte. Zaradi tega smo na svetu. Izdelajte dni o katerih boste z veseljem pripovedovali, ko boste starejši. Upajte si. Tukaj smo le enkrat. Naj bo novo leto res čudovito.

POSTANITE GRATIS DUE!

Čokoladni žepki, odmorčki in zgodovina

Enostavno povedano sem slaba v uvodih. Najraje bi začela v neki sredini in izlila vsa čustva iz sebe, ampak ne gre vedno vse tako. Naj začnem z drugimi besedami. Tukaj je november, z njim dež in tudi sneg. Mraz zjutraj me ubija, še bolj pa budilka zaradi šole. In prav sem merim danes, šola. Sicer se ne sliši zanimivo. Brez skrbi, post ne vključuje matematičnih enačb ali nalog iz fizike. To želim danes le povezati z  nekim vplivom na človeka, in pogled skozi oči najstnikov. Sem kar mnenja, da se bo vsak našel nekje v teh besedah.

Anyway jaz osebno sem trenutno v 1.letniku srednje šole. Kar bi naj predstavljajo najboljša leta mojega življenja. Seveda se ne pritožujem šola je kul, sošolci še boljši in čokoladni žepki nekaj najboljšega zraven odmorčka pri transu. Vse je fino fajn. Vsekakor pa gredo zahvale za mojo še kar najboljšo voljo Maticu in sem tudi čisto prepričana, da nama bo uspelo! No ja, minili so skoraj 3 mesci od začetka. Naj povem najprej nekaj, kar moram dati iz sebe. Pričakovala sem, da je to nek vstop v svet odraslih. Sem pa ugotovila nasprotno. Preslišala sem veliko stvari vse od norčevanja iz nekoga, ki obiskuje psihologa do nekakšnih čudnih mnenj o istospolno usmerjenih in, da ne bom nadaljevala. Saj čisto spoštujem mnenje drugih, a v nekakšni meji normalnega pogovarjanja in pazljivosti pri izbiri besed. Pa naj bi bili neki intelektualci, kot nam pravi učiteljica zgodovine. Ona nas vidi, ona ve kaj počnemo. Strašljivo, če vprašaš mene. Saj drugače so ljudje čisto v redu, razen kakih nadležnih fantov seveda. Večinoma prijazni, še posebej prodajalke čokoladnih žepkov. Ampak nekako je razmišljanje na katerih še vedno na nivoju vrtca. Da ne bom šla predaleč, preidimo k temu, ko šola postane bolj pomembna kot naše duševno zdravje. Vem, vsi si želimo uspeha, zato raje izpustimo nekaj ur spanja, kar pa nikakor ni zdravo. Nato zaradi stresa izpustimo kakšen obrok, kar je še hujše. Grozno me jezi, da sebe ne postavimo pred ostale reči. Čeprav to ni nikakor najlažja stvar, ker vsi nekaj zahtevajo. A včasih potrebuješ res le globok vdih in razmislek ob kavi ali najljubši seriji. Seveda kakšnemu učitelju ne bo všeč, da si izpustil kakšno nalogo, ampak tebi bo boljše brez nekega nepotrebnega breakdown-a in utrujenosti ter izčrpanosti. Včasih enostavno ne zmoreš vsega in s tem ni narobe čisto nič. Zaradi neke nižje ocene še ne boš izgubil možnosti, da postaneš svetovno znan zdravnik. In ja, zavedam se, da šolo enostavno moramo končati, ampak, če si vzameš en dan zase, ti ne bo škodilo. Potem še lahko preidem k odnosu z učitelji, Učiteljica zgodovine bi rekla, da si ne bomo dobri. Se zgodi tudi to. Ampak, a se nek najstnik res uči vseh 10 predmetov na dan? Hm, v to pa kar močno dvomim. Verjemite, vsaj neka četrtina, ki pride zjutraj v šolo in ne ve odgovoriti na vaše vprašanje, se je včeraj ob prihodu domov zgrudila ob robu postelje in iskala rešitev. Šola ni naš edini problem. Nekdo se je z jokom prisilil v spanje in pričakovano je, da kar pozabi in ve tudi vse o tisti snovi, ki je še nismo obravnavali. No tukaj pa res dobite aplavz. Seveda boste rekli, da najstniški problemi, sploh niso problemi.. ampak kdo nas bo pripravil na prave težave, če se ne bomo mi sami? Ker zaradi vsega tega nas skrbi le to, kako bomo zaključili šolsko leto, nato mogoče faks, kako se bomo zaposlili ovo ono in na koncu ugotovimo, da smo med vsem tem pozabili živeti. Enostavno morajo odnos imeti tudi učitelji, ne da ga mora imeti le učenec. V šolo hodimo vsaj nekih 9 let, a vseeno nas nihče ne nauči nič o tem kako se spopadati z življenjem. Nihče nas ni naučil, kaj narediti, ko smo na robu. Ste nas sploh kdaj učili kako živeti na realnih tleh?

Torej dragi vsi, ki ste zaposleni v šolskem sistemu.Se spomnite vsega pritiska, ki nas je počasi ubijal? Se spomnite kričanja na nas, ker si vsega nismo zapomnili in smo tudi mi le ljudje? Se spomnite ko ste nas kar tako izzvali in nas je kar nekaj občutilo prihod panike, saj tega niste napovedali? Se spomnite, ko ste nam vzeli že 8 ur življenja in se nato odločili za še 2 dodatni? Se spomnite, ko smo pozno v noč dokončevali vaše eseje in seminarske naloge? Se spomnite, ko ste rekli, da je šola varen kraj? Se spomnite, ko ste zahtevali, da dobimo 9 ur spanja in si med tem vzamemo čas za vse ostale stvari in nudimo še ves ta čas šoli? Se spomnite, ko ste videli, da imamo 'slabo' povprečje, nam napovedali še več testov in nato rekli, da smo leni? Se spomnite, ko je učenje bilo zabavno? Se spomnite, ko ste to uničili? Ker verjemite, mi se spomnimo vsake podrobnosti.

Vsem vam pa želim uspešno novo šolsko leto in veliko zadovoljstva!!!

Tokrat nimam slike za oboževalko, lahko pa vidi, da sem umrla v miru.

Problem sveta - človek.

S tem postom ne rešujem vseh celin, da ne bo kdo spet imel vmesnih komentarjev. Svoj vpliv želim prenesti le na posameznika, ki to prebere in poskusi spremeniti vsaj kako majhno stvar na sebi. Celoten svet bomo itak zelo težko rešili, ker je fucked. Lahko pa se potrudimo pri družbi, saj nekatere stvari več nimajo smisla.

Začela bom na področju, ki me zelo jezi. To je kako drugim uničujemo sanje o njihovi prihodnosti in ciljih. A smo lahko še bolj zlobni? Človek si želi nekaj v življenju in potem gremo to uničevat z besedami. Ena sama beseda pa lahko človeka uniči tako zelo, da ne najde izhoda. Pa je to potrebno? Ne, nikakor. Na svetu gojimo toliko sovraštva, da drug drugega ubijamo. Vse več ljudi potrebuje strokovno pomoč, zaradi naše nespametnosti. Najhujše pa je to, da nam je na koncu vseeno. Nekoga privedemo do želje po škodovanju in povemo, da nam je vseeno.  Nekdo umre zaradi sočloveka. Ker si najstniki želijo umreti, Ker ne najdejo smisla na tem svetu, Ker jim postaja vseeno. Ker bolečino prekrivajo z alkoholom, cigareti in drogami. Pred nekaj leti so te stvari predstavljale način zabave, danes služijo kot dejavniki za sproščanje bolečine. Pa je vse to potrebno? Vrstijo se teroristični napadi, živimo v strahu. Ker vsak dan pomislim, da me lahko napadejo v domači vasi. Toliko sovražnosti le zaradi preproste drugačnosti. Ker je vse skupaj že en sam sebičen svet in so naši vsakdani vedno enaki. Ker se širijo govorice o vojni in mogoče ne bomo dosegli želenih ciljev. Ker istospolnim parom ne pripadajo nekatere pravice. Pa so res tako drugačni? Ker bi radi imeli le družino, ki je zelo pomembna, mi pa jim tega nočemo omogočiti. Ker imam jaz sama zmedeno glavo pa imam le 15 let. Ker so moji sovrstniki lahko posiljeni. Ker naš črn svet, olepšuje le rdeča barva na zapestjih. Ker ne upamo prositi za pomoč, zaradi krutega norčevanja. Ker ne vidimo izhoda. Bedenje do 4 zjutraj postane dnevna rutina. Bolečina postane neznosna.

A je res tako težko povedati nekaj lepih besed? Pa je potrebno gojiti sovraštvo do drugačnosti? Moramo obsojati ljudi? Druge kulture? A imajo naše spolne usmerjenosti res tako neverjetno pomembnost? Zakaj ne moremo sprejemati drug drugega? Eno lepo sporočilo lahko polepša nekomu dan. Pomoč lahko nekomu pomeni vse. Drugačnost je super. Ljubezen nima omejitev. Nekateri nimajo popolnega življenja in rabijo le nekaj podpore. Ker se moramo spodbujati. Začnimo polepševati dneve, širiti pozitivno voljo in spremeniti vsaj sebe, če celotnega sveta ne moremo.

Slika namenjena moji oboževalki.

''I'm fine''

Hello guys!

I actually wrote 3 different posts and they still weren't the thing I wanted. I'm writing a 4th one now. At the time I'm a mess, my life is all over the place and I'm so confused. And here is also school, oh and my health and many other things. I really hope that this post will be okay. Sorry for explaining my emotions. The title is 'I'm fine' and please don't think that this is about me. Today I'm writing about one of the biggest lies anyone could say.

What does it even mean? It should mean that you are okay, that everything is fine and you are happy. But does it really in this time? No. It is just an excuse that you don't have to explain yourself. But believe me 'I'm fine' wont hide all your scars, pain and sadness. It will just leave you alone. Stop hiding the tears, the cuts on your arm, the pain in your chest, the smoke that comes out of your mouth. You are worth as much as all the other people around you. And you are worth all the help you need. Sometimes you need help from the others, even if you want to help yourself alone. Tell someone, but don't expect that everyone will understand how crying makes you stronger, how all the pain leaves with the cuts, how one cigarette can make you calm down and how anxiety attacks affect on you.

We live in a world, where all people don't understand all of these things, so if anyone starts talking that you are a bad person for doing it or that it's not worth it, just forget about them. Picture a world without them. They aren't your mom. What I'm trying to say is that many people say 'I'm fine' because we are scared of other opinions. You know what? Are they going through your problems? No they aren't, so just let them be in their small world of perfect. Someday everyone will learn that imperfections are the true beauty. There are 7 bilion people in this world, there is always someone in the same position as you.

Trust it just to the person who has the real mind to help you. So that there wont be any 'You seemed fine'. Cause 'seemed' is a tricky word, I guarantee you that with every inch there something isn't fine. Things aren't really what they 'seem' to be. Give your anger of I'm not fine to someone. Tell them every fucking little thing in your head. Break a plate while crying, scream loud. Do whatever the hell makes you feel free from all the pain. People like me will fight for you.We will make sure that there is always someone. In the end everything of this is a style of surviving and we have to deal with it.

Believe me, there will always come someone to you and he or she will make you feel better. Maybe the society is fucked, but we all need help, the world started with helping. So with some time, when everyone will be fucked and almost dead, we will get that power. Find your own hero.

Have a nice day, I love you! xoxo

Write hard and clear about what hurts

Hello guys!

''Write hard and clear about what hurts'' is a quote by Ernest Hemingway. He was a writer. He traveled the world and he won a Nobel prize in literature. His quotes are life, he understood all the people in pain. He was a great man, but he isn't alive anymore, he committed suicide. I really want to be like him one day, especially at writing and traveling and helping of course. I know I have so many goals, but I have just one life and so do you.

Anyway with this quote I decided to write about a theme that most of people don't want to talk about. Yeah, that's feelings. I think that's a bad thing in this century, because we all suffer and hiding won't make it better. I really love it when people tell me what's going on in their heads. It's great to see some new feelings and clear them out with someone or have a deep talk. I just want that people would do more of these things, cause clearing your soul out is great for you. Before I start let me tell you something - IT IS NOT WRONG TO FEEL. That's okay, it's like the best thing. I know that sometimes you just wish to be a robot and go bowling with human heads, but in the end you are the human in this game. We all are.

To feel something means that you are alive, that you breathe and exist. But we have problems with this, many of us don't want to talk about it. Dear people you can't live like this, cause things like this make you suffer. Tell it to someone, anyone. And if you think you can't, write them down. I do this, not beacuse I don't have best friends, but I like to spend time alone and writing about everything. I show my feelings just to this notebook of secrets. Just give it a try, also if you're not good at writing, believe me, you can be your own John Green. You have always written before and you will write now. Go to a store, buy a notebook and a pencil and start creating. With some time, maybe you will learn to trust people more. Maybe there are always gonna be things that you don't want to tell, like breaking down, but it's fine, it's not your fault.

But what is even wrong with breaking down? Being strong for to long? Showing it just to yourself? No, nothing is wrong. And you shouldn't go trough it. Clear it out. We keep to much inside of us. If you don't tell people what hurts, because you're embarrassed, you shouldn't be. Maybe one day they will be in the same position, so share, help, make the world a better place. If I really talk about clearing the pain let me use another quote from Hemingway: ''We're stronger in the places that we've been broken.'' Yeah, I said that he is great at this. So what I want to say is that clearing can make you stronger. Don't hide it, your days are in counting, you better make the best of it.

In the end I will say it again, you're not alone, you shouldn't be embarrassed, cause you are human. Feelings will stay forever, but most of your decisions are once in a life time thing. So go out. clear your body and have a nice life. I know that it can be hard, but no one else can create such a great life trip as you. I'm here, your friends are here, the help is here. Believe in it.

Have a nice day, I love you! xoxo