''Nočem, da me svet vidi, ker se bojim,
da ne bodo razumeli.''
Hej ljudje. Hej svet. Dejansko se vračam po treh mescih ali celo več. Zahvaliti se moram šoli in temu, da prespim vsaj polovico dneva. Saj ni važno. Današnja tema, ki sem jo želela spremeniti v besede temelji predvsem na drugačnosti. Nekako vem kaj želim povedati, ampak mi enostavno ni uspelo narediti posta. Hard life of a blogger. Zakaj pa torej sem izbrala to temo? Zadnje čase sem v glavi razpravljala o tem kako nas starši, sam šolski sitem in pa ljudje okoli nas učijo, da moramo zmeraj biti to kar smo. Nič pretvarjanja, nič lažnih vtisov in tako naprej. A sedaj kar naprej opažam kako se tega bojimo zaradi družbe, šole in na koncu tudi zaradi družine. Sicer je že v zgodovini bilo izstopanje ubito, ampak smo v 21.stoletju in tega, da bi si bili podobni skoraj več ni. A vseeno se znamo obnašati kot da nadziramo svet.
Naj vam naredim vse lažje razumljivo. Za nekoga kot sem jaz je črna edina barva, pisanje je najpomembnejše in večina rock bandov je moje celotno življenje. Odrastem pa dejansko živim kot želim živeti in here we go again.. Govorim preveč, zaradi bloga se imam za nekaj več, moj okus glasbe sodi k fantom. Oh in to še ni dovolj, zraven dodajmo še stereotipe. Torej se za povrh še drogiram, ker so moja oblačila črna. Haha r u kidding me? Končno nisem več tiho dekle v ozadju in to znova ni všeč svetu. Ampak zakaj bi moralo biti všeč vsem vam? Sem to kar želim biti in v tej točki me nobeno mnenje več ne bo ustavilo. Ne razumem v čem je point tega, da družba vsemu tako nasprotuje.
Sedaj sem vzela sebe kot primer, ampak verjamem, da nisem edina, ki lahko pove nekaj takšnega.
Nažalost pa nas je kljub vsej naši moči na koncu tako zelo strah, tako strah vseh mnenj in žaljivk in vsega ostalega, da propademo. Enostavno popustimo in se začnemo prilagajati svetu. Spremenimo cilje zaradi zahtev drugih in postanemo nekaj čisto drugačnega. Postane nas tako strah, da naše lastno življenje izpuhti v nekaj bednega, nato pa se le še sprašujemo enako vprašanje. Le kaj bi bilo, če bi se uprli? Le kaj bi bilo. če bi sledili svojim željam? Prav to je nekaj najbolj groznega kar lahko storimo. S takimi stvarmi dobesedno drug drugemu znižujemo samozavest in se uničujemo.
Vsak razvija svoj stil, vsak ima svojo najljubšo zvrst glasbe, vsak ima svoj hobi. Vsak na koncu želi postati nekaj čisto svojega. Tega nas ne sme biti strah. Naj izstopajo naše posebnosti in želje, Ker prav to je mogoče tista prednost, prav drugačnost nas lahko v prihodnosti pripelje daleč. A se bomo ustavljali zaradi skupin najstnikov, ki se jim zdi naše početje bedno? A bomo vse spustili iz rok, ker ne delamo po kriterijih naše družine, ki bi nas res mogla podpirati? A se bomo pustili svetu na takšen način? Močno dvomim. Če bo naš cilj zmeraj to, da moramo zadovoljiti vse ljudi okrog nas, no, potem ne bomo sebe zadovoljili nikoli.
Kot je že nekje omenil Christian Dior-v bistvu je črna ena izmed basic barv, lahko jo oblečeš vsak dan, primerna je za vse priložnosti in ob vsaki starosti. Seveda ima prav, a vseeno je črna vsak dan nekaj najbolj posebnega, a vseeno je ljudem všeč če vsak dan prideš v črni barvi, a vseeno si z njo upaš biti nekaj drugačnega. Bodite črna barva v svetu, na pogled nekaj kar je ljudem znano, a v sebi in s sabo gradite nekaj čudovitega.
Dajmo dejansko pokazat svetu to kar smo. In tisti, ki nam je uspelo, dajmo še pomagat drugim.
