Drugačnost? Edinstvena različica mene in le mene

''Nočem, da me svet vidi, ker se bojim,

da ne bodo razumeli.''

Hej ljudje. Hej svet. Dejansko se vračam po treh mescih ali celo več. Zahvaliti se moram šoli in temu, da prespim vsaj polovico dneva. Saj ni važno. Današnja tema, ki sem jo želela spremeniti v besede temelji predvsem na drugačnosti. Nekako vem kaj želim povedati, ampak mi enostavno ni uspelo narediti posta. Hard life of a blogger. Zakaj pa torej sem izbrala to temo? Zadnje čase sem v glavi razpravljala o tem kako nas starši, sam šolski sitem in pa ljudje okoli nas učijo, da moramo zmeraj biti to kar smo. Nič pretvarjanja, nič lažnih vtisov in tako naprej. A sedaj kar naprej opažam kako se tega bojimo zaradi družbe, šole in na koncu tudi zaradi družine. Sicer je že v zgodovini bilo izstopanje ubito, ampak smo v 21.stoletju in tega, da bi si bili podobni skoraj več ni. A vseeno se znamo obnašati kot da nadziramo svet.

Naj vam naredim vse lažje razumljivo. Za nekoga kot sem jaz je črna edina barva, pisanje je najpomembnejše in večina rock bandov je moje celotno življenje. Odrastem pa dejansko živim kot želim živeti in here we go again.. Govorim preveč, zaradi bloga se imam za nekaj več, moj okus glasbe sodi k fantom. Oh in to še ni dovolj, zraven dodajmo še stereotipe. Torej se za povrh še drogiram, ker so moja oblačila črna. Haha r u kidding me? Končno nisem več tiho dekle v ozadju in to znova ni všeč svetu. Ampak zakaj bi moralo biti všeč vsem vam? Sem to kar želim biti in v tej točki me nobeno mnenje več ne bo ustavilo. Ne razumem v čem je point tega, da družba vsemu tako nasprotuje.
Sedaj sem vzela sebe kot primer, ampak verjamem, da nisem edina, ki lahko pove nekaj takšnega.

Nažalost pa nas je kljub vsej naši moči na koncu tako zelo strah, tako strah vseh mnenj in žaljivk in vsega ostalega, da propademo. Enostavno popustimo in se začnemo prilagajati svetu. Spremenimo cilje zaradi zahtev drugih in postanemo nekaj čisto drugačnega. Postane nas tako strah, da naše lastno življenje izpuhti v nekaj bednega, nato pa se le še sprašujemo enako vprašanje. Le kaj bi bilo, če bi se uprli? Le kaj bi bilo. če bi sledili svojim željam? Prav to je nekaj najbolj groznega kar lahko storimo. S takimi stvarmi dobesedno drug drugemu znižujemo samozavest in se uničujemo.

Vsak razvija svoj stil, vsak ima svojo najljubšo zvrst glasbe, vsak ima svoj hobi. Vsak na koncu želi postati nekaj čisto svojega. Tega nas ne sme biti strah. Naj izstopajo naše posebnosti in želje, Ker prav to je mogoče tista prednost, prav drugačnost nas lahko v prihodnosti pripelje daleč. A se bomo ustavljali zaradi skupin najstnikov, ki se jim zdi naše početje bedno? A bomo vse spustili iz rok, ker ne delamo po kriterijih naše družine, ki bi nas res mogla podpirati? A se bomo pustili svetu na takšen način? Močno dvomim. Če bo naš cilj zmeraj to, da moramo zadovoljiti vse ljudi okrog nas, no, potem ne bomo sebe zadovoljili nikoli.

Kot je že nekje omenil Christian Dior-v bistvu je črna ena izmed basic barv, lahko jo oblečeš vsak dan, primerna je za vse priložnosti in ob vsaki starosti. Seveda ima prav, a vseeno je črna vsak dan nekaj najbolj posebnega, a vseeno je ljudem všeč če vsak dan prideš v črni barvi, a vseeno si z njo upaš biti nekaj drugačnega. Bodite črna barva v svetu, na pogled nekaj kar je ljudem znano, a v sebi in s sabo gradite nekaj čudovitega.

Dajmo dejansko pokazat svetu to kar smo. In tisti, ki nam je uspelo, dajmo še pomagat drugim.

Boljši svet, novih 365 pa res hvala vsem

2017 bam bam bam. Nekako še ne dojemam dejstva, da smo v novem letu, ampak ni pomembno. Torej dobrodošli v novem letu! Upam, da ste prehod preživeli lepo in v družbi najboljših ljudi. Pa tudi, da se vam je vtisnilo v spomin. Želela sem podoben post objaviti že prej pa sem se odločila počakati do danes. Zakaj? Pred enim letom - torej 2.januarja -  sem izdala svojega prvega in mislim, da še nisem bila bolj ponosna nase. Prestopila sem mejo svojega varnega mesta in odšla proti svojim ciljem. Sicer dvomim, da je pomembno za vas, ampak zame je. Končno sem se pokazala svetu. 

No pa gremo vseeno nazaj v 2016. To je bilo leto, ko smo dali sovraštvu upanje. Od terorizma do Trumpa do vseh držav v vojnah do vseh žrtev. Vse skupaj vzame človeku sapo za več kot sekundo. Ampak za vso temo, ki prekriva naša življenja se skriva lepa resnica. Svet še nikoli ni bil na boljšem mestu. Kmalu bodo vsi otroci lahko v šolah. Moč žensk je narasla. Krčenje gozdov se manjša. Povezani smo bolj kot kdajkoli. Na vidiku je več demokracije. Svetovna sreča narašča. Revščina se manjša. Vojne so se začele umirjati. Planet je začel okrevati. Sončne celice so zaživele. Kiti grbavci so se povrnili in niso več ogroženi. Zaščita oceanov narašča. In kdo je vse to storil? Mi. 2016 je bilo naporno in težko. Ampak še vedno imamo razloge za upanje. Seveda, da bo vse popolno bo še trajalo kar nekaj let. Terorizem in vojne še niso povsem končane. Veliko stvari nas še ogroža. A lahko smo ponosni na napredek. Sicer pa to posredujem iz Avaaza, ki je skupnost katera s kampanjami sprejema odločitve po vsem svetu. Pridružite se, podpišite kakšno peticijo, prispevajte denar. Res upam, da bom drugo leto lahko posredovala še več dosežkov tega sveta. Ko sem prebrala članek o tem, je moj nasmeh res trajal. Pridružite se, upanje ni nikoli izgubljeno. 

Če pa se sedaj vrnemo nazaj v 2017 je stvar o kateri sem želela pisati predvsem uresničitev ciljev. Ne bom nakladala new year new me bullshita, želim si le koga navdihniti. Torej nekako vas pozivam k temu, da tudi vi sami prestopite svoje varne meje. Videla sem veliko objav o tem, da je bilo 2016 strašljivo leto. No tudi moje ni bilo nikakor popolno. Ampak saj si mi ustvarjamo življenje. Vse kar si želimo moramo izpolniti sami.  Torej imaš cilje pa te drugi zbadajo z svojimi dvomi? Čez nekaj let, ko boš jih uresničil bodo kar vsi utihnili. Želiš početi kaj posebnega in dvomiš vase? Vsi svetovno znani ljudje so za svoje dosežke morali nekje začeti. Želiš ustvarjati pa se bojiš mnenja drugih? Take stvari lahko res bolijo, a ko obrneš zgodbo postaneš nepremagljiv. Vem, da je nekatere stvari le lahko napisati, ampak vse kar si želimo v realnem svetu ni nikoli lahko. Ne ustavljajte se zaradi ljudi, ki jih sploh ne poznate. Ne ustavljajte se zaradi strahu. To je najhujša napaka. Pojej banjico sladoled, vstani in pokaži vsem, da te ne morejo pokopati. Ustvari najbolj nor spomin za svojo najljubšo pesem. Sedi na okenski polici in glej zvezde. Odkrivaj svet z ljudmi, ki so ti najljubši. Le začeti moraš, nato se prepusti. Ostali bodo najbolj nori spomini, nastalo bo veselje. Sreča. Začnimo res ustvarjati in naredimo svet še lepši.

Za konec pa še hvala vsem, ki ste bili z mano in boste naprej. Hvala vsem, ki me podpirate. Hvala vsem za pomoč. Hvala vsem za share po omrežjih. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani. Hvala ljudem, ki name gledajo negativno. Hvala za dogodivščine in spomine. Oh pa Domnu hvala za vse kave, ki mi pomagajo pri življenju. Posebna zahvala še gre Nastji, ki z mano ustvarja pri slikah in je ena najbolj ustvarjalnih oseb, ki sem jih spoznala. To je dekle z svojim razmišljanjem in sem ponosna na njo. Naslednjo zahvalo pa bom dodelila Blažu, ki mi je pokazal, da je biti drugačen najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. Bil je eden mojih večjih navdihov, čeprav se tega mogoče ne zaveda. Ta fant je velik del moje osebne rasti in ga obožujem. Hvala tudi vsem, ki mi niste pustili, da odneham. Pa hvala vsem ljudem, ki so skozi dni, tedne, mesce postali družina. Enostavno hvala vsem, ki ste del tega. Potrudite se, ustvarjajte, odkrivajte. Zaradi tega smo na svetu. Izdelajte dni o katerih boste z veseljem pripovedovali, ko boste starejši. Upajte si. Tukaj smo le enkrat. Naj bo novo leto res čudovito.

POSTANITE GRATIS DUE!